MOJA GONARŠKA IN TEHARSKA LIKOVNA PRIČEVANJA

V šestih mesecih bivanja l.1942 v CAMPO DI CONCENTRAMENTO GONARS sem ves čas risal svoje sotrpine in poglede na naš REPARTO ALFA. V njem smo živeli pod šotori. Papirja mi ni manjkalo, uporabljal sem po večini ovojnega od paketov. Svinčnik in kredo sem vedno nosil s seboj, velik del risarskega materiala in pozneje celo akvarele pa se mi je posrečilo preskrbeti prek starejših kolegov, že akademskih slikarjev, zaprtih po barakah sosednjega REPARTA BETA. Vse risbe in akvarele - bil jih je kar zajeten kup - mi je iz lagerja domov prinesel znanec, ki je kot interniranec delal na upravi. Veliko risb sem za spomin podaril sotrpinom, nekaj jih oddal muzeju, le malo ohranil zase. Po risbah gonarških taboriščnih prizorov sem kasneje doma napravil več grafik v tehniki linoreza, suhe igle in jedkanice, ki sestavljajo večino mojega tu razstavljenega dokumentarnega opusa.

Ob prihodu v teharsko taborišče, konec maja 1945, smo morali odvreči nahrbtnike, odvečno obleko in izprazniti vse žepe. Ostal mi ni niti svinčnik. Ko sem pozneje začel risati z dovoljenjem svojega znanca, sotrpina iz Gonarsa, a potem taboriščnega funkcionarja, so mi potrebni risarski material prinašali vojaki stražarji, ki so si zaželeli, da jih portretiram. Risal sem jih največkrat v menzi med obedom, pa tudi v vojaških barakah. Tako mi za sotrpine v baraki B in mladoletne v baraki A ni ostajalo dosti časa. Ves dan mi je bil zanje na razpolago šele proti koncu julija, ko so mi prepovedali risati vojake v menzi in vojaških barakah. Tako iz datumov na risbah izstopajo trije cikli - v juniju, juliju in avgustu 1945.

Za prve risbe sem uporabil zelen »tonpapir« iz praznega albuma za fotografije, ki mi ga je prinesel stražar v zahvalo za svoj portret. V avgustu sem dobil, ne vem več od koga in kako, zvežčič brez črt in vanj skiciral zvečine "ajevce", mladoletnike. Risala sem dobil od vojakov, ki sem jih narisal. Svinčnik, pero, čopic, trstiko in leseno paličico sem si ošilil sam. Proti koncu julija sem portretiral celo v akvarelu. Ko so že po avgustovski veliki amnestiji odpeljali v smrt vse ujetnike s končano srednjo izobrazbo - vso inteligenco - a sam sem po čudežni rešitvi pristal v bunkerju, se je končalo moje risarsko lovljenje životarjenja v tem taborišču smrti.

Na večini risb sem se podpisal s celim imenom in s priimkom, dodal datum in dostikrat celo naslov, čeravno sem jih dotedaj avtoriziral le z monogramom. Očitno sem si - v dvomu glede svojega jutri - zaželel preživeti vsaj v teh dokumentih. Niti pomislil nisem, da bi jih sam odnesel iz taborišča. Namesto mene je to napravil skrivnostni Dušan, bržčas v zahvalo, ker sem ga portretiral. Razen imena ne vem nič o njem, risbe mi je izročil "na javki" in odšel - nikoli več se nisva srečala.

Moje dotedanje risarsko znanje se je napajalo iz večletnih mentorskih nasvetov in korektur akad. slikarja Božidarja Jakca in še posebej iz risarske šole akad. kiparja Franceta Goršeta v l. 1944/45. Neenako kvaliteto teh predakademijskih del lahko razlagam s skrajnimi taboriščnimi napetostmi v pričakovanju najhujšega in s tem povezanim nihanjem ustvarjalne koncentracije. Nisem beležil akcijskih prizorov, denimo mučenj, so le motivi sojetnikov iz obeh barak pri vsakodnevnih opravilih, najvec pri lovljenju uši - stenice so nas klale le ponoči; pa motiv glodanja kdo ve kje najdene odvržene kosti; ali pri iskanju duhovne tolažbe v kdo ve kako pritihotapljenem molitveniku; in kajpak tistem celodnevnem čakanju na zajemalko zelnate vode, edine vezi z življenjem teh do skrajnosti izlakotenih revežev, ki so imeli srečo, da so ušli nečloveški smrti po breznih in rudniških jaških.

Marijan Tršar

Povezava: Holokavst - Oči zelenih lobanj

Na vrh